Iz recenzije MARJANA KORDAŠA

Mario Vargas Llosa: Vragolije porednega dekleta. Učila, Tržič, 2008, 304 str.

 ... Zgodbo je mogoče brati in razumeti zelo poenostavljeno, da je poredno dekle v bistvu t. i. femme fatale. Da pa ženska te vrste uspeva le, če ima ob sebi ustrezno prismojenega moškega. Vragolije porednega dekleta so zato izvrstna pobuda za razmišljanje o (ne)etičnosti žensko-moškega odnosa, ki lahko zajema vse mogoče razsežnosti: ali pogubno obojestransko strast, ali ekonomski dogovor v smislu “daj-dam”, ali duhovna rast obeh (heteroseksualnih) partnerjev.

Poredno dekle je - očitno v Peruju - odraščalo v težkih razmerah in verjetno v hudi revščini. Čustveno pohabljena je imela vse v svoji okolici, predvsem moške, za objekte. In ker je bila lepa, so bili bogati moški sredstvo, da se je iztrgala sprva iz revščine, nato pa za kopičenje materialnega bogastva. Seveda ni vse potekalo gladko. Zaradi kopičenja materialnega bogastva se je morala prilagajati oz. pretvarjati. Pravzaprav je zaradi pretvarjanja tudi sama vse bolj postajala objekt. Ker se je zavedala pogubnosti svojega stanja, je imela Ricarda - ki ga je vseskozi zaničevala - sprva za stransko, končno pa za glavno „rezervno zatočišče“.

E. Fromm ljubezen deli na tri kategorije: starševsko ljubezen, bratovsko (sestrsko) ljubezen ter erotično ljubezen. Medtem ko sta prvi dve razmeroma neproblematični, je tretja skrajno problematična. Po mojem zato, ker ima erotična ljubezen popolnoma drugačne korenine kot ostali dve kategoriji.

Namreč, tako starševska kot bratovska (sestrska) ljubezen a) nikoli ne začneta iz nič in b) nikoli ne  moreta postati nič.

Erotična ljubezen pa se c) vedno začne iz nič, vendar č) lahko postane vse, ali pa d) lahko postane nič.

Ricardo je svoje poredno dekle ljubil z vso silovitostjo svojih strasti. Očitno ga je v njej  „nekaj“ (nemščina pozna izraz „das gewisse Etwas“) privlačilo, kar pa nikakor ni znal (mogel, hotel) opredeliti. Še huje: jasno se je zavedal, da poredno dekle nima niti ene same opredeljive (človeške) lastnosti, ki bi bila vredna spoštovanja ali občudovanja. Njun odnos je bil neenakopraven, efektivno kot subjekt-objekt ali morda celo kot objekt-objekt. Zato viharen, včasih pekel, včasih nebesa - in končno tudi nasilen. Nasprotno pa je Ricardo v svoji razmeroma kratki ljubezni do Marcelle v njej poleg „nekaj“ ugotovil celo vrsto dobro opredeljivih človeških lastnosti (kvalitet), vrednih občudovanja ter zato spoštovanja. Se pravi, za Marcello se je njeno „nekaj“ nadaljevalo kot nadgradnja tako, da je njun odnos postal odnos dveh subjektov, ki sta svobodna in enakopravna.

Vragolije porednega dekleta skoraj vseskozi kažejo tisto, kar ljubezen zagotovo ni. Le na koncu se na srečo pokaže možnost, da bralec morda le uvidi, kaj ljubezen skoraj zagotovo je: obojestranska svoboda, enakopravnost in spoštovanje.

RECENZIJA MARJANA KORDAŠA O KORISTOLJUBNI HITLERJEVI JUDOVSKI VOHUNKI

Iz recenzije MARJANA KORDAŠA

Martha Schad: Stephanie von Hohenlohe, Hitlers jüdische Spionin. (Stephanie von Hohenlohe, Hitlerjeva judovska vohunka). Herbig Verlagsbuchhandlung 2012, 235 str.

... Kakšen človek oz. kakšna ženska je bila ta princesa, poimenovana kot Stephanie von Hohenlohe-Waldenburg-Schillingfürst, rojena kot Stephanie Richter in znana kot Hitlerjeva judovska vohunka?

No, zagotovo je bila zelo bistra ženska in je tekoče govorila kar nekaj tujih jezikov. Njen časopisni članek o Madžarski, napisan po naročilu lorda Rothermera, je bil izjemno odmeven. A Stephanie je hkrati znala brezkompromisno in brez kakršnih koli omejitev uporabljati svoje t. i. ženske čare ter jih tržiti kot nekakšno blagovno znamko. Očitno je že kot najstnica spoznala, da so vsi ljudje - t. j. predvsem moški - krvavi pod kožo. Uspelo se ji je prebiti najprej med visoko plemstvo, nato pa med visoke politike. Morda si je domišljala, da je so-oblikovala evropsko politiko med obema vojnama, v resnici pa je bila le nekakšna poštarica, največkrat Hitlerjeva.

Skratka, nekako do konca druge svetovne vojne je bila genialna Lebenskünslerin (umetnica življenja). A potem je spremenila svoj slog življenja. Sicer je zaslužila precej manj, postala pa je uspešna novinarka, v zahodnem svetu znana zaradi izvrstnih intervjujev s pomembnimi osebnostmi, npr. J. F. Kennedy, Lyndon B. Johnson, monaška princesa Gracia Patricia (bivša fimska igralka Grace Kelly), perzijska cesarica Farah Diba itn.

V tem obdobju jo sodobniki opisujejo kot lepo, energično žensko, katere biološka starost je bila vsaj ducat let manjša od kronološke. Moškim je bila všeč njena močna ženskost karierne ženske. Njo pa so še vedno privlačile močne osebnosti iz časopisnega založništva.

V nemški kulturi obstoji izraz “das gewisse Etwas” (tisto “nekaj”). Danes se uveljavlja izraz karizma. To je menda mešanica psiholoških lastnosti iz samozavesti, humorja, empatije, spolne (samo)zavesti, zgovornosti in optimizma. No, verjetno je v tej mešanici še mnogo drugega, pa tudi razmerja se zdijo kar pomembna ...

Tako se mi zdi, da je bila Stephanie von Hohenlohe ženska s karizmo, znotraj katere pa je bila v njenih mlajših letih empatija izvrstno zaigrana ali prekrita z njeno spolno samozavestjo.

Srečanje s Shoefieldom, deset let skupnega življenja in končno njegova smrt pa je Stephanie spremenilo tako, da najverjetneje njena empatija ni bila več (za)igrana, temveč pristna.

Empatija je pač temelj vsega, mar ne?

Midva imava vsak svojo krevlo

pa krevlava, kolikor zmoreva

in kolikor znava.

Po stanovanju, po vrtu

in okoli hiše

vsak svoje delo in spomine išče.

Počasi se vse naredi

in povsod pride,

sključen vsakdan

in misel na svoje

zmagujeta notranje boje.

Dedi pokliče hčerko

za svoj (ne njen) rojstni dan.

Sama z dvignjeno glavo

najamem taksi in se peljem

na kavo in na pokopališče,

v njegovem in svojem imenu

babico se zmeraj obišče.

Potem skupaj iščeva:

ključ, frotirko, ravno tisto

trenirko, odpirač, nove vilede.

Opravljava stare sosede,

mladih oba ne poznava.

Sadje, ja, je bilo pravo.

Stopnice, res, niso za zabavo.

Pa še ena skupna kava.

Adijo, objem.

Se slišva potem.

Ta dan ni bil kartako vsakdan.

Imel je dvaindevetdeseti rojstni dan.

Gledala sta objeta fant in dekle

z brega Sene ladjico,

drsela je mimo njiju;

si šepetala in se smejala,

da se ni slišalo, kaj

in ni vedelo, zakaj.

Namesto kosila in dveh malic

sta danes ob reki kupila

staro tibetansko preprogo,

da se bosta na njej,

mehki, barvasti, dišeči

po mladi strasti,

celo noč ljubila.